Petka, Metka

  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  

Petka, MetkaV prilogi tednika Družine, Slovenski čas, št. 67, je objavljen odličen intervju novinarja Bogomirja Štefaniča z go. Metko Zevnik in g. Alešem Primcem iz Koalicije “Za otroke gre!”, ki ga delno objavljamo v nadaljevanju, v celoti pa si ga lahko preberete na naslednji povezavi: Petka, Metka (Vir: Druzina.si)

 

Dvajsetega decembra so vsi volilni upravičenci povabljeni, da se na zakonodajnem referendumu izrečejo o (ne)uveljavitvi novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), s katero je leva parlamentarna večina po hitrem postopku zakonsko zvezo moža in žene ukinila in uzakonila zvezo dveh oseb. Vsiljevanje radikalne ideologije spolov s pozicij politične (pre)moči je pričakovano sprožilo širok civilnodružbeni odziv v obrambo pravic otrok, starševstva, družine in temeljnih svoboščin (verska svoboda, svoboda izražanja). Poosebljata ga METKA ZEVNIK in ALEŠ PRIMC, voditelja koalicije Za otroke gre!, pobudnice referenduma.


Gospod Primc, sprašujem vas kot filozofa: Kakšna je moralna moč zakonov? Zakaj se je sploh smiselno »zaletavati« vanje? Morda kdo reče: naj državni zbor sprejme, kar koli želi, jaz pa bom živel po svoje in se na zakone, s katerimi se v vesti ne morem strinjati, pač ne bom oziral.

Aleš Primc: Zakoni imajo trojno vlogo: urejajo naša medsebojna razmerja, prepovedujejo slabe stvari ter spodbujajo prakse, za katere so zakonodajalci prepričani, da so za družbo koristne. Če zakonodajalca vodijo drugi, ideološki in še kakšni interesi, pa, kot je to v primeru novele ZZZDR, pride do sprevrženosti, da se spodbuja nekaj, za kar večina ljudi ve, da ni dobro.

Sredi 90. let prejšnjega stoletja smo se na Filozofski fakulteti, ko smo brali Huxleyjev Krasni novi svet in Orwelovo Živalsko farmo, učili, da so to negativne utopije, se pravi utopije, ki naj se nikoli ne bi smele zgoditi – za razliko od Moorove Utopije, ki slika čudovit, srečen svet, ki se sicer nikoli ne bo zgodil, bi bilo pa lepo, če bi se. Danes pa se vedno bolj kaže, da prav to, kar je bilo pred 20 leti še razumljeno kot negativna utopija, postaja zaželen cilj: postaviti spočetje in rojevanje v območje tehnike (poglejte si film Dojenček na spletu, Google baby). Uvedbi kontrole nad spočetjem in rojevanjem otrok sledi nadzor nad mišljenjem in jemanje svobode. Vedeti pa moramo: ko se trend nesvobode sproži in če ni pravočasnega odziva, ga je v nadaljnjih fazah izjemno težko ustaviti. Tako so nastali vsi totalitarizmi, ki jih niso preprečili na samem začetku. Res je, vsi totalitarizmi prej ali slej propadejo, a vedno za strašno visoko ceno ob številnih žrtvah. Niti za hip ne dvomim, da ideologija, ki poganja novelo ZZZDR, dolgoročno ne bo preživela in da bo prej ali slej sistem, ki nam ga vsiljuje, propadel, bojim pa se žrtev tega totalitarnega eksperimenta. Najlaže in najceneje je, da to preprečimo tukaj in zdaj na referendumu in se izognemo posledicam, ki bi sledile morebitni uveljavitvi zakona.

Za Družino sem nekoč že dejal, da imamo v tej zadevi opravka z marksizmom 2.0. Veja novih marksistov skuša popraviti napake prve verzije. Imajo namreč občutek, da so se zmotili pri razumevanju Marxa: živeli so v veri, da bo raj na zemlji, ko bodo odpravljene temeljne družbene razlike, razlike med delom in kapitalom. Potem pa so nekateri »ugotovili«, da sploh ne gre za to razliko, temveč za razliko med moškim in ženskim spolom, ki jo je treba odpraviti. Nekateri zares verjamejo, da bo raj na zemlji, ko bo ta razlika popolnoma odpravljena. Spol za njih ni več stvar narave, ampak družbeni konstrukt. Dosledno po tej ideologiji je napisana novela ZZZDR. Več o tem si lahko preberete v odlični knjigi Nova levica in krščanstvo, ki je izšla pri vaši založbi. V tem smislu je po moje tudi večina homoseksualcev žrtev te ideologije in je večina med njimi tudi ne podpira. So pa aktivisti, polni denarja, medijske in politične moči, tako glasni in tako neusmiljeni do vsakega drugače mislečega, da se glas te tihe večine ne sme slišati. Zakaj bi homoseksualci, ljudje, ki spreminjajo spol in spolno usmerjenost, ljudje, ki prehajajo iz spola v spol, ljudje, ki jih spolno privlačijo ljudje vseh spolov (panseksualnost) itn., zato, da bi živeli svoj način življenja, morali doseči ukinitev zakonske zveze žene in moža?

Nova revolucija torej?

Aleš Primc: Tako, nova revolucija, verjetno najbolj radikalna v zgodovini človeštva, saj ženskega in moškega spola ni skušal odpraviti še nihče doslej. Moški in ženski spol nista v prvi vrsti problematična, konfliktna razlika, ampak dopolnjujoča se celota človeka, ki jo sestavljata ženska in moški. Oni ne odpravljajo razlike, ampak razbijajo celoto.

Za normalnega človeka so te stvari blizu norosti in težko verjame, da si lahko kdo izmisli odpraviti moški in ženski spol. Podobno noro se je npr. kmetom zdelo, ko so jim v 19. stoletju začeli razlagati, da bo vsak ne glede na to, koliko bo delal, imel, kolikor bo hotel, da ne bo denarja itn. Oni so vedeli, da če ne seješ in ne obdeluješ, tudi ne žanješ. In nimaš kaj dati v usta. Na začetku je velika večina razumnih ljudi podcenjevala to ideologijo, ko so jo nehali podcenjevati, pa je bilo v mnogih državah že prepozno. Za dolgo vrsto let. Normalnost in zdrava pamet sta prvi na udaru nove ideologije. Saj veste, kako je bilo v pravljici o cesarjevih novih oblačilih.

Kako pa na zakon gledate kot civilnodružbeni aktivist?

Aleš Primc: Zakon jemlje naš način življenja, kjer sta mama in oče osrednji osebi. Najprej zame kot otroka, potem ko sem sam v vlogi enega od njiju, ter nato ko kot stari oče ali mama gledaš na svoje vnuke in nadaljevanje rodu. Ta naravni tok je za večino v državnem zboru brez smisla in ga hočejo vreči v koš. V meni je veliko liberalca. Če ni svobode, me duši. Vedeti moramo tudi, da je temelj svobode v družbi svoboda mame in očeta, da svobodno odločata o rojstvu otrok. To svobodo lahko naravno uresničita samo ženska in moški, seveda če ni zdravstvenih preprek. Če hoče to svobodo kdo na videz razširiti, jo v resnici ukine, saj rojevanje otrok sistemsko naredi za stvar tehnike. Zato je dovoljena in etično utemeljena samo biomedicinska pomoč ženski in moškemu. S tem se ne nasprotuje naravi, ampak se ji pomaga, ko se pomaga ženski in moškemu, ki bi sicer po naravni poti brez zdravstvenih težav sama lahko spočela otroka.

Poglejmo, kaj bi to pomenilo na različnih področjih. Gospa Zevnikova, vi ste dolgo delali v šolstvu. Kaj bi uveljavitev spornega zakona pomenila za šolski prostor?

Metka Zevnik: Dovolite mi, da se najprej vrnem k še neki bolj splošni ugotovitvi. Na papir je mogoče napisati kakršen koli zakon, a vendar nobeden ne bi smel biti v nasprotju z naravnimi zakoni; človek preprosto nima pravice pisati takih zakonov. Spremenjeni ZZZDR je zakon, ki je v svojem bistvu povezan z nastankom življenja, ki se bo vsepovsod v naravi odvijalo s svojo izvorno silovitostjo ne glede na to, kaj slovenski zakonodajalec zapiše na papir. Biološki razvoj, življenje od spočetja naprej je določeno – državni zbor tega ne more spremeniti, pa če se postavi na glavo. Ker pa ta papirnati zakon ni sonaraven, bo lahko uveljavljen le s prisilo – ljudi bodo silili proti njim samim in jih prepričevali, naj bodo to, kar niso, naj živijo tako, kakor nočejo živeti. In naša svoboda bo izgubljena.

Zakonodajalec je torej državi, ki naj bi tak protinaravni zakon uveljavljala, pripisal kar »božje« atribute, o čemer je denimo na nedavnem srečanju pobude Prebudimo Slovenijo na Otočcu govoril p. Branko Cestnik.

Metka Zevnik: Tako je. To je danes mogoče zaradi razvoja biomedicine, ki pa s seboj prinaša velika tveganja, stroške, predvsem pa nemoralnost: osemenjevanje zdravih žensk, oplojevanje kupljenih jajčec, vsajanje v najete maternice … 51 poslancev je otrokom odvzelo temeljno človeško pravico, da so spočeti iz ljubezni moža in žene, matere in očeta.

Že biomedicinski vidik odpira številna žgoča vprašanja. A vrniva se v šolski prostor, kjer se zgodba novele ZZZDR dotika morda največjega števila ljudi.

Metka Zevnik: Šolska zakonodaja je dokaj podrobno opredeljena glede tega, kdo sme vstopati v šolo, kdo sme poučevati otroke in mladino, s kakšnim strokovnim, pedagoškim, andragoškim in še kakšnim znanjem mora biti opremljen. Že danes pa se dogaja, da v šolo vstopajo tudi homoseksualni aktivisti, in sicer s programi, ki so v izhodiščnem naslovu povezani z zdravjem, človekovimi pravicami ipd., dejansko pa prinašajo ideologijo spolov. Za povrh pa se dogaja, da te programe izvajajo protizakonito celo brez navzočnosti učiteljev, kar jim omogoča še večjo manipulacijo z otroki. Ponavljam: to se dogaja že danes, ko novela ZZZDR sploh še ni uveljavljena in ko se kaj takega v skladu s šolsko zakonodajo sploh ne bi smelo dogajati. Vedeti pa moramo, da sta stari in novi ZZZDR popolnoma enaka v členu, ki govori o tem, da mora država s svojim izobraževalnim sistemom omogočati ljudem vsestransko pripravo na družinsko življenje in izvrševanje roditeljske pravice. Doslej je bil to zakon, ki je govoril o zvezi moža in žene ter družini staršev in otrok; to so morali upoštevati tudi izobraževalni programi in učbeniki zanje. Ker pa novi zakon govori o zvezi »dveh oseb«, torej tudi o zvezah dveh homoseksualnih ali transseksualnih oseb, ki naj bi do otrok prišli s posvojitvami in metodami umetnega oplojevanja, bodo morali o tem »novem krasnem svetu« zaradi istega člena govoriti tudi v šoli. Pa ne le govoriti, temveč tudi sistematično spodbujati in, kot kaže praksa v nekaterih državah, v imenu nekakšne nediskriminatornosti celo dajati prednost. Otroci bodo v takih razmerah postali zmedeni: doma bodo poslušali eno, v šoli drugo, njihova spolna identiteta bo postala nejasna …

Ali res lahko ta zakon »spodnese« ustavni člen, po katerem imajo starši pravico, da svojim otrokom zagotavljajo moralno in versko vzgojo v skladu z lastnim prepričanjem?

Aleš Primc: Seveda. Če bi bilo to ustavno določilo spoštovano, tak zakon sploh ne bi mogel biti sprejet. Pa še marsikaj bi bilo v šolah drugače. Muslimani so pri zavedanju te pravice veliko bolj občutljivi kot mi. Zadnjič sem slišal, da so na neki šoli omogočili, da otrok musliman ne je svinjine in mu pripravljajo posebne obroke. Zelo spoštujem pokončnost in pogum staršev, ki so to dosegli. Nisem še slišal, da bi se kristjani v šoli zavzeli, da otroci ob petkih ne bi jedli mesa. Mimogrede: preberite si današnji /pogovor je bil posnet 10. novembra; op. avt./ članek protidružinske aktivistke Ranke Ivelja v Dnevniku. Avtorica namiguje, da je verska vzgoja za otroke škodljiva, saj naj bi bili otroci iz družin, kjer je doma vernost, večje moralno tveganje za družbo kot otroci iz družin, kjer se ne prištevajo k nobeni veroizpovedi … Pri tem se sklicuje na »mednarodno raziskavo«. To je razpihovanje verske nestrpnosti. Kaj dela ona? Spodkopava ustavno določilo, ki ste ga navedli. Včasih so govorili, da je vera opij za ljudstvo, sedaj pa tako. To sta dva obraza iste nasilne ideologije, ki počasi snema masko prijaznosti. V sodobnem svetu gre za to, da se poskuša nekatere človekove pravice absolutizirati, torej povzdigniti nad vse, druge pa potlačiti oziroma celo zanikati. To navijaštvo v ringu »človekovih pravic« presega vse meje, tako da je ustavno sodišče v naši zadevi moralo udariti po mizi in povedati, da je ustavno sodišče v državi pristojno za ugotavljanje, kaj je človekova pravica oz. njena kršitev. Ampak javnomnenjsko imajo mediji neprimerno večji vpliv kot ustavno sodišče.

Metka Zevnik: Sama imam za razliko od Aleša naravoslovno izobrazbo in zaradi poznavanja ustroja biološkega, materialnega sveta na celo zgodbo gledam še z drugega zornega kota. Celotno dogajanje na svetu, ne samo v živem svetu, temelji na različnosti, ki omogoča komplementarno združevanje. To je temeljno načelo vsega – že na ravni elektronov. Kemijske vezi so tiste, ki omogočajo pestrost materialnega sveta in življenja. Teh vezi pa ni, če med prvinami ni vsaj minimalne strukturne razlike.

Aleš Primc: Tega pa nisem vedel. Poslušaj Metka, se pravi, da kar je popolnoma enako, v naravi nima nobenih ustvarjalnih zmožnosti?

Metka Zevnik: Seveda ne. V naravi imamo nekaj čez sto elementov, nekateri med njimi so sicer zelo redki, pestrost, ki jo vidimo, pa nastaja zaradi možnosti zelo različnih povezav med njimi. Med seboj se vežejo elektroni, ki imajo različna kvantna števila in vsaj v enem morajo biti različni. Brez razlik torej ni povezav, in šele ko nastanejo povezave, postane neka struktura stabilna. Samski elektroni se »umirijo«, ko se povežejo v pare, med atomi nastane vez, ki drži, dokler je ne razdre neka zunanja energija.

Ali lahko to spoznanje prenesemo tudi na družbeno raven?

Metka Zevnik: Zveza, ki v sebi nima razlik, kot je homoseksualna zveza, je po naravi zveza napetosti, saj ji nekaj manjka – manjka ji potencial rodnosti, nadaljevanja. Do tega skuša zdaj priti po drugih poteh v slogu, kar ni dala narava, pa bo dala država, in sicer z biomedicinskimi in socialnimi postopki. To pa ni pot do stabilnosti, saj otroka oropa enega od staršev, po katerem bo hrepenel in ga iskal vse življenje! Samo družba z družino, v kateri se povezuje rodovitna različnost iz ljubezni kot počelom človeškosti, je lahko stabilna družba z odprto prihodnostjo.

Celoten intervju si ga lahko preberete na naslednji povezavi: Petka, Metka


  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •