Kaj je teorija spola?

  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  

Branko Cestnik, Kaj je spol?
Članek je izšel v reviji Božje okolje – revija za krščansko duhovnost – avgusta 2013 (št. 4/38).
Ni več „očeta“ in „matere“, sta le „starš A“ in „starš B“. Izraza „oče“ in „mati“ sta zastarela, neprimerna za potrebe modernega človeka ter krivična do homoseksualcev. Ko se otrok rodi, v matične knjige ni več vpisan kot „moški“ ali „ženska“, vpisan je kot nevtralnega spola oz. se na rojstnem listu obrazec „spol“ pusti prazen, da se otroku pusti možnost, da se za svoj spol odloči kasneje sam. Menjati spol je pravica vsakega, stroške kirurškega posega mora kriti javna zdravstvena blagajna. Ženska ni pogojena z materinskostjo. Odstranjena je njena zavezanost rojevanju, njena vloga v tradicionalni družini. To je bil edini način, da smo dosegli popolno svobodo za žensko in popolno enakost med spoloma. T.i. tradicionalna družina je preživela in je odveč.
Kar smo pravkar navrgli, so nekatere najbolj znane in osnove postavke t.i. „gender theory“ oz. „teorije spolov“. Poznavalci* teorijo spolov uvrščajo kot tipično za tretjo fazo feminizma.

– 1. faza: začetek XX. stoletja; klasični feminizem, boj za volilno pravico žensk, sufražetke so še kristjanke;
– 2. faza: po drugi svetovni vojni; feminizem se bori za pravico do ločitve in splava; klasično družino že razglaša kot „ječo za ženske“; razkol feminizma s krščanstvom;
– 3. faza: po padcu Berlinskega zidu: feminizem se dokončno poveže s homoseksualnim aktivizmom; nastopi t.i. „gender theory“; naravna spolna danost je označena kot nepomembna; spolnost razumljena kot kulturni konstrukt.

Teorijo spolov je možno nepoznavalcu na kratko razložiti skozi igro med angleškima besedama „sex“ in „gender“. Z besedo „sex“ se klasično razume, kakšnega spola si. Si biološko gledano moški ali ženska. To besedo spodrine beseda „gender“, ki jo vse bolj razlagajo mimo biološke danosti. Ko si vprašan, kakšen je tvoj „gender“, ne poveš o tem (in naj mi bo dovoljeno povedati po domače), kaj imaš med nogami, pač pa o tem, kaj imaš v glavi: če v glavi misliš, da si moški, rečeš moški, četudi imaš žensko spolovilo. Skratka, beseda „gender“ naj bi vnesla miselnost, da so spol, spolne vloge in spolnost kulturni konstrukti ne pa biološke (ali celo teološke) danosti. Ker gre za kulturne in jezikovne konstrukte, jih je možno po volji in želji posameznika spreminjati, odpravljati, prilagajati…

Očitno gre za močno ideologijo, ki ni zrasla iz obskurnih spisov, temveč ima svoj korenine v filozofiji. Naštejmo vplive:

– dolga tradicija spoznavnega relativizma in vrednostnega nihilizma;
– eksitencializem, po katerem je človek nima od Boga ali narave določenega bistva, temveč si ga določa sam;
– neo-marksizem: že Engels je v klasični družini videl oviro za razvoj socializma; ko so vzhodni socialisti tlačili narode s svojim družbenim eksperimentiranjem, so zahodni socialisti spoznali, da ne bo socializma, če ne bo poleg socialne tudi kulturne revolucije oz. so kulturni revoluciji dali prednost; „gender theory“ je kot tipični projekt kulturne revolucije (t.j. spremembe mišljenja) v zadnjih desetletjih z lahkoto vstopila v programe levih političnih strank;
– teoretik spolne revolucije W. Reich že pred drugo svetovno vojno kot glavnega zatiralca spolne svobode razglasi klasično družino in klasično podobo očeta; začrtana je odprava tradicionalne družine in lika očeta;
– post-strukturalizem človekovo spoznavanje odločno odmakne od narave, od tistega realizma, ki je značilen za Tomaža Akvinskega, ter ga predstavil v polje jezika, struktur in konstruktov; in po teoriji spolov je to naša priložnost; novi miselni in jezikovni konstrukti namreč imajo tako moč, da lahko človeka popolnoma osvobodijo vsakršnih „spon“, tudi tistih, ki mu jih poskušata naložiti narava (če imaš maternico, boš mati) in družba (če si ženska, boš nosila lepe uhane in boš dobra gospodinja).

To ni vse. Teorija spolov ni samo ideologija spolov z določenim filozofskim ozadjem. Je tudi aktivizem. In to velikopotezni, misijonarsko goreči, finančno močan, politično premišljeni aktivizem. Veliki dan za teorijo spolov je bila IV. svetovna konferenca o ženski, ki so jo Združeni narodi l. 1995 organizirali v Pekingu. Feministične aktivistke so se na to konferenco dobro pripravile. Bile so v ospredju s svojo nenehno aktivnostjo, vnetimi nastopi, lobiranjem, vnaprej pripravljenimi materiali. Vztrajale so, da se v dokumente o ženskem vprašanju vključi nova definicija in nova perspektiva spola (gender). O postulatih teorije spolov so govorile odločno in odprto. Niso dosegle popolnega uspeha, vendar seme je bilo vrženo.

Zakaj je klasična evropska levica posegla po teoriji spolov? Po eni strani je s tem odkrila premalo izkoriščene vire svoje lastne marksistične dediščine. Če lahko od Engelsa naprej sledimo kritiki klasične družine in če je od Gramscija naprej jasno, da je kulturnemu obratu treba dati prednost pred grobo socialno akcijo (beri: pred revolucionarnim nasiljem), in če je Frankfurtska šola pojem osvoboditve iz razrednega boja razširila na področje intime, zakaj ne bi levica te svoje dediščine pograbila in razvila v nadaljnjo fazo? Naslednji razlog sta seveda velika praznina in velika frustracija, ki ju je okusila evropska levica ob padcu Berlinskega zidu. Postalo je jasno, da komunistični ideal socialne osvoboditve ne deluje, da je iluzija, laž, kriminal nad človeštvom, ki je primerljiv edinole z nacizmom. Nauk seksualne revolucije je bil zato še kako dobrodošel, da levičarji pozabijo na lastne zablode, se ideološko reciklirajo in poženejo proti novim ciljem.

Že kronike kongresa v Pekingu pravijo, da so ob takratni feministični ofenzivi prvi zastrigli z ušesi predstavniki katoliških držav ter da je Sveti sedež že pred konferenco opozarjal na določene „nevarnosti“, ki so bile razvidne iz pripravljanih besedil. Hočemo reči, teorija spolov je prej ali slej morala čelno trčiti s krščanstvom, zlasti s katolištvom. Spopad je močan, čustven in neusmiljen. Feministični in gejevski krogi v krščanstvu vidijo glavnega ideološkega nasprotnika, zato bodo storili vse, da ga diskreditirajo, karikirajo, kulturno in politično porazijo. Napad na krščanstvo poteka na ravni subkulturnih in kvazi umetniških predstav. Žaljenje verskih čustev je na široko dovoljeno. Na kakšni gejevski „paradi ponosa“ boste naleteli na več krščanskih simbolov, kot na slovesni telovski procesiji. Vendar bistvena strategija ni ulični pritisk, smešenje na paradah in koncertih, temveč vplivanje na bodoče intelektualce po univerzitetnih kampusih (celo po srednjih in osnovnih šolah), takorekoč zasedba dominantnih medijev (vsi komentatorji pomembnih medijev morajo znati manihejsko ločevati med „lučjo“ gejevstva in feminizma ter „temačnostjo“ krščanstva), vstop v programe pomembnih političnih strank.

Odgovor Cerkve je bil hiter in odločen. Janez Pavel II. ni „brzdal jezika“, pač pa je spolni revoluciji naravnost strgal masko, ko jo je označil za veliko sokrivko „kulture smrt“. Poljski papež je povedal, kar opozarjajo mnogi kritični glasovi: popolnoma razvezani Eros ima eno samo možno nadaljevanje – Tanatos. Do konca potencirana erotika kliče po smrti. Spolnost brez etike že ustvarja pomor nerojenih. Kaj bo naslednje, nas je srh pomisliti. Benedikt XVI. se je soočil zlasti z vprašanjem relativizma, ki je trenutno zmagovita duhovna drža Evrope. Relativizem, ki briše z obzorja ne samo Boga, temveč tudi naravne določenosti in zakonitosti, je silno uničujoč. Sposoben je razgraditi celotno civilizacijo.

Praktični krščanski odgovor na teorijo spolov je v naslednjih korakih: 1. zavedanje situacije, 2. ohranitev vere in načel ter poglabljanje znanja o lastnem, 3. več delovanja v dobro ženske in družine…

* Naslanjam se na odlični španski knjigi: F.J. Contreras / D. Poole: Nueva izquierda y cristianismo (Nova levica in krščanstvo), Madrid 2011; J. Vico Peinado, Liberación sexual y ética cristiana (Spolna osvoboditev in krščanska etika), Madrid 1999.

Več na: Blogu p. Branka Cestnika


  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •