Cerkev o družini

  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  

Papež Frančišek

…o družini

Družino, kakršno hoče Bog – ki je sestavljena iz moža in žene, in katere namen je dobrobit zakoncev, pa tudi rojstvo in vzgoja otrok – uničujejo in ji nasprotujejo močni projekti, ki jih podpira ideološka kolonizacija.”

Več izjav papeža Frančiška o družini najdete na naslednji povezavi: Papež Frančišek o družini.


 

Kateheze papeža Frančiška o družini

Kateheze papeža Frančiška o družini najdete na naslednji povezavi: Kateheze papeža Frančiška o družini


Papež Janez Pavel II. o družini

“Nobena človeška družba ne more prevzeti nase tveganja permisivizma v temeljnih vprašanjih, ki se tičejo bistva zakona in družine! Tak moralni permisivizem lahko prizadene le škodo pristnim zahtevam miru in občestva med ljudmi. Tako se razume, zakaj Cerkev z vsemi svojimi močmi brani identiteto družine in spodbuja pristojne ustanove, posebej odgovorne v politiki, kot tudi mednarodne organizacije, da ne popustijo skušnjavam navidezne in lažne modernosti.” Janez Pavel II., Pismo družinam, 17.

Več misli papeža Janeza Pavla II. o družini in odnosu družina-družba najdete na naslednji povezavi: Janez Pavel II, Pismo družinam, CD 54, Družina, Ljubljana 1994

 

Kaj o izenačevanju zvez istospolnih oseb in zakonske zveze pravi Kongregacija za nauk vere?

Kongregacija za verski nauk in premislek glede pravnega priznanja istospolnih skupnosti (Vir: g. Jožef Koren)

 

Navodila kongregacije za verski nauk glede vprašanja pravnega priznanja zvez med istospolnimi osebami in njihova izenačitev z zakonsko zvezo moža in žene

…o zakonski zvezi

»Zakonska zveza ni kakršna koli zveza med človeškimi osebami. Zakonsko zvezo je ustanovil Stvarnik, deležna je lastne narave, bistvenih značilnosti in namenov. Nobena ideologija ne more zbrisati iz človeškega spoznanja gotovosti, da obstaja zakonska zveza samo med dvema osebama različnega spola.« (Prim. Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu (1965, 48). Človek kot Božja podoba je ustvarjen kot »moški in ženska« (1 Mz 1,27).

»Zakonska zveza s katero mož in žena ustanovita celovito življenjsko skupnost in je po svoji naravi naravnana v blagor zakoncev in roditev ter vzgojo otrok, je med krščenimi od Kristusa Gospoda povzdignjena v dostojanstvo zakramenta« (Kan. 1055 §1).

…o tem ali je mogoče enačiti istospolne zveze z zakonsko zvezo

»Niti najmanjšega temelja ni, da bi enačili ali prepoznali podobnosti, niti oddaljene, med istospolnimi zvezami in Božjim načrtom glede zakona in družine.« (Zaključno poročilo škofovske sinode v Rimu, 25 oktober 2015 točka 76).

»Nobenega drugega temelja ni s katerim bi enačili ali določali kakršne koli primerjave med homoseksualnimi zvezami in Božjim načrtom glede zakonske zveze in družine. Zakonska zveza med možem in ženo je nekaj svetega, medtem ko so homoseksualni odnosi v nasprotju z naravnim moralnim zakonom.« (Prim.  Kongregacija za verski nauk, Premislek o predlogih za pravno priznanje zvez med istospolnimi osebami, CD N02, št. 4).

»Ko se pripravlja pravno priznanje homoseksualnih zvez ali njihovega pravnega izenačevanja z zakonsko zvezo in njej lastnimi pravicami, je treba izraziti jasno in ostro nasprotovanje. Treba se je vzdržati kakršnega koli dejanskega sodelovanja (cooperatio formalis, op. prev.) pri širjenju ali izvajanju tako krivičnih zakonov, prav tako, kolikor je mogoče, tudi materialnega sodelovanja (cooperatio materialis, op. prev.) na ravni izvajanja. Na tem področju se sme vsakdo sklicevati na pravico poslušnosti svoji vesti.« (Prim. Premislek o predlogih za pravno priznanje zvez med istospolnimi osebami, CD N02, št. 5)

… o učenju katoliškega nauka do istospolnih oseb

Cerkev uči, da moramo moške in ženske, ki imajo homoseksualna nagnjenja, »sprejemati s spoštovanjem, sočutjem in obzirnostjo.«

»Cerkev trdi, da se mora vsaka oseba, ne glede na svoja spolna nagnjenja, spoštovati v svojem dostojanstvu in da jo je potrebno sprejeti s spoštovanjem, in se skrbno varovati vsake oznake krivične diskriminacije.« (Zaključno poročilo škofovske sinode v Rimu, 25 oktober 2015 točka 76). V razumevanju do njih se je treba izogibati slehernemu znamenju krivičnega zapostavljanja.« (KKC, 2358; Prim. Kongregacija za verski nauk, Pismo o pastoralni skrbi istospolnih oseb (1. 10. 1986, 10.) Istospolne osebe so poleg tega tako kot vsi drugi poklicane k čistosti. (Prim. KKC, 2359; Kongregacija za verski nauk, Prav tam, 12).

…o dolžnem ravnanju katoliških vernikov in katoliških politikov v odnosu do zakonodaje, ki priznava homoseksualne zveze

“Kakor so vsi katoliški verniki dolžni nasprotovati pravnemu priznanju homoseksualnih zvez, so prav posebej dolžni to storiti katoliški politiki glede na raven njihove odgovornosti. …. Hudo nemoralno dejanje je, če damo svoj glas za skupni blagor družbe tako škodljivemu zakonskemu besedilu.” (Prim. Premislek o predlogih za pravno priznanje zvez med istospolnimi osebami, CD N02, št. 10)

…o tem, zakaj smo katoličani dolžni nasprotovati zakonodaji, ki izenačuje homoseksualne zveze z zakonsko zvezo moža in žene

1. Ker take zveze niso v skladu z Božji razodetjem glede zakonske zveze in družine.
2. Ker ima vsak otrok pravico, da raste v družini očeta in matere (Papež Frančišek: Avdienca na mednarodnem srečanju glede dopolnjevanja moža in žene, dne 17. 11. 2014. (Prim. Zaključno poročilo škofovske sinode v Rimu, 25 oktober 2015 točka 65).
3. Vključevanje otrok v homoseksualne zveze s posvojitvijo pomeni dejansko nasilje nad otroki s tem, ko izkoriščamo njihovo nemoč in jih vključujemo v okolje, ki ne dovoljuje njihovega polnega človeškega razvoja (Prim. Premislek o predlogih za pravno priznanje zvez med istospolnimi osebami, CD N02, št. 7).
4. Ker civilni zakoni »opravljajo zelo pomembno in včasih odločilno vlogo pri širjenju določene miselnosti in navad.« (Janez Pavel II., Okrožnica Evangelij življenja, 90).
5. »Življenjske oblike in vzorci, ki jih zakoni izražajo, ne samo, da oblikujejo družbeno življenje na zunaj, marveč težijo k spremembi miselnosti in vrednotenja samega obnašanja pri novih generacijah. Pravno priznanje homoseksualnih zvez bi tako zasenčilo razumevanje nekaterih temeljnih moralnih vrednot in povzročilo razvrednotenje.« (Premislek o predlogih za pravno priznanje zvez med istospolnimi osebami, CD N02, št. 6).


 

Kompendij družbenega  nauka Cerkve (gl. celotno 5. poglavje, ki govori o družini: Družbeni nauk Cerkve o družini in družbi)

… o ljubezni in vzgoji človeške skupnosti

“Ob teorijah, ki o spolni istovetnosti razmišljajo le kot o kulturnem in družbenem proizvodu, izhajajočem iz medsebojnega vplivanja med družbo in posameznikom, zanemarjajo pa osebno spolno istovetnost in sploh ne omenjajo resničnega pomena spolnosti, se Cerkev ne bo utrudila poudarjati lastnega učenja: ‘Stvar vsakega moškega in ženske je, da spozna in sprejme svojo spolno identiteto. Fizična, moralna in duhovna različnost in komplementarnost (dopolnilnost) sta naravnani k dobrinam zakona in k razcvetu družinskega življenja. Harmonija zakonske dvojice in družbe je delno odvisna od načina, kako se v življenju uresničuje med spoloma medsebojna dopolnilnost, potreba in opora.’ V tej perspektivi smo dolžni premisliti, kako prilagoditi pozitivno pravo naravnemu zakonu, po katerem spolna istovetnost ni stvar proste izbire, saj je objektivna danost za oblikovanje zakonskega para.” (Kompendij družbenega nauka Cerkve, čl. 224)

“Poseben problem v zvezi z zunajzakonskimi skupnostmi je zahteva po zakonskem priznanju istospolnih zvez, ki so vedno pogosteje predmet javne razprave. Samo antropologija, ki je v skladu s popolno resnico o človeku, lahko primerno odgovori na to težko vprašanje, saj razkriva različne vidike tako na družbenem kakor tudi cerkvenem področju. V luči takšnega nauka o človeku se razodeva, ‘kako ni na mestu zahteva, da bi ‘zakonski’ status pripisali zvezi dveh oseb istega spola. Temu nasprotuje predvsem dejanska nemožnost, da bi ta zveza lahko prispevala k posredovanju življenja po zamisli, ki jo je Bog zapisal v samo strukturo človeškega bitja. Poleg tega je ovira za to izostanek medsebojne komplementarnosti, ki jo je Stvarnik določil med moškim in žensko tako na telesno-biološki kakor tudi na pretežno duševni ravni. Samo v združitvi dveh po spolu različnih oseb se lahko uresničuje posameznikovo dopolnjevanje, ki je sinteza enotnosti in vzajemnosti psihofizične izpolnitve.’
V celoti je treba spoštovani dostojanstvo istospolno usmerjenih oseb in jih spodbujati, naj sledijo božjemu načrtu ter si še posebej prizadevajo za čisto življenje. Dolžno spoštovanje ne pomeni priznavanja pravic do zakona med osebami istega spola in posledično istovetenja njihove zveze z družino: ‘Če bi bila s pravnega vidika zakonska zveza med dvema osebama različnega spola zgolj ena izmed možnih oblik zakonske zveze, bi bil pojem zakonske zveze deležen radikalne spremembe, ki bi hudo škodila skupnemu blagru. Če država postavi homoseksualne zveze na enako (analogno) pravno raven z zakonsko zvezo ali družino, ravna samovoljno in prihaja v nasprotje s svojimi nalogami.’ (Kompendij družbenega nauka Cerkve, čl. 228)

Trdnost družinskega jedra odločilno prispeva h kakovosti družbenega sožitja. Zato civilna skupnost ne more ostati ravnodušna ob težnjah, ki grozijo njenim temeljem in nosilnim stebrom z razkrojem. Če zakonodaja lahko kdaj dopušča nravno nesprejemljivo vedenje, pa ne sme oslabiti priznavanja nerazvezljivosti monogamnega zakona kot edine pristne oblike družine. Zato je nujno, da se javne oblasti ‘odločno upirajo takim težnjam, ki imajo uničujoče posledice za družbo in škodujejo dostojanstvu, varnosti in blagru državljanov; trudijo naj se, da javno mnenje ne bo zapeljano k podcenjevanju pomembnosti ustanove zakona in družine.‘ (Kompendij družbenega nauka Cerkve, čl. 229)

 

… o družini kot svetišču življenja

Želja po materinstvu in očetovstvu ne upravičuje nobene »pravice do otroka«, pač pa so očitne pravice tistega, ki prihaja na svet. Temu je treba zagotoviti najustreznejše bivanjske razmere s trdno – na zakonu in komplementarnosti dveh podob, očetovske in materinske – utemeljeno družino.” (Kompendij družbenega nauka Cerkve, čl.235)

 

… o vzgojni nalogi staršev in pravici do preverjanja spolne vzgoje v vzgojnih ustanovah

Starši so poleg tega še posebej odgovorni za vzgojo na spolnem področju. Za uravnoteženo rast je temeljnega pomena, da se otroci urejeno in postopoma seznanijo s pomenom spolnosti in naučijo ceniti človeške in nravne vrednote, ki so z njo povezane: »Zaradi tesne povezanosti med spolno razsežnostjo človeške osebe in njenimi etičnimi vrednotami mora vzgoja otroke voditi k temu, da spoznajo in cenijo nravna vodila kot nujno in dragoceno jamstvo za odgovorno osebnostno rast v človeški spolnosti.« Staršem je zaupana naloga preverjanja načinov spolne vzgoje v vzgojnih ustanovah, da bo tako pomemben in kočljiv predmet predstavljen na primeren način. (Kompendij družbenega nauka Cerkve, čl. 243)

 

… o dostojanstvu in pravicah otrok

“Otrokove pravice morajo biti zavarovane s pravnim redom… Prva otrokova pravica pa je, »da se rodi v pravi družini«, pravica, katere spoštovanje je bilo vedno težavno in ki pozna danes zaradi razvoja genetske tehnologije nove oblike kršitev.”(Kompendij družbenega nauka Cerkve, čl. 244).

 

… o družinah kot pospeševateljicah družinske politike

Družine … morajo postati nosilke takšne dejavnosti, ko si prizadevajo, ‘da zakoni in državne ustanove ne bodo kršili pravic in dolžnosti družin, temveč jih bodo podpirali in varovali. Družine se morajo vedno bolj živo zavedati, da so ‘protagonistke’ tako imenovane ‘družinske politike’ in da morajo prevzeti odgovornost za preobrazbo družbe.’ Zato je treba okrepiti družinska združenja: ‘Družine imajo pravico ustanavljati skupaj z drugimi družinami in ustanovami združenja, da bi svojsko vlogo družine ustrezno in uspešno opravljale ter da bi ščitile pravice, pospeševale blaginjo in zastopale koristi družine. Na gospodarskem, družbenem, pravnem in kulturnem področju je treba družinam in družinskim združenjem priznati zakonito vlogo pri izdelovanju in razvoju programov, ki so pomembni za družinsko življenje.'” (Kompendij družbenega nauka Cerkve, čl. 247)

 

… o družbi, ki mora biti v službi družine

“Izhodišče za pravilno in ustvarjalno razmerje med družino in družbo je priznanje, da je družina družbeni subjekt in družbena prioriteta. Njuna pristna povezava veleva družbi, naj se nikoli ne izneveri svoji temeljni nalogi, da družino spoštuje in podpira. Družba in še posebej državne ustanove so poklicane, da – ob spoštovanju družinine prednosti in ‘predhodnosti’ – zagotavljajo in pospešujejo izvirno istovetnost družinskega življenja ter se izogibajo vsemu, kar jo spreminja ali ji povzroča rane. To terja, da politična in zakonodajna dejavnost zavaruje vrednote družine od spodbujanja intimnosti in družinskega sožitja do spoštovanja še ne rojenega življenja in učinkovite svobode pri izbiri vzgoje za otroke. Družba in država zato ne moreta ne vsrkati ne nadomestiti ne zožiti njene družbene razsežnosti; prej jo morata v skladu z načelom solidarnosti ceniti, priznavati, spoštovati in pospeševati.” (Kompendij družbenega nauka Cerkve, čl. 252)

“Država služi družini s priznavanjem, spoštovanjem in pospeševanjem družinskih pravic. Vse to pa terja vodenje resnične in učinkovite politike, ki z natančnimi posegi odgovarja na potrebe, ki izhajajo iz pravic same družine. Za to pa je potreben bistven in nujen pogoj: priznanje družinske istovetnosti, ki terja zaščito, vrednotenje in pospeševanje na zakonu utemeljene naravne družbe. To priznavanje jasno vleče razmejitveno črto med družino v pravem pomenu besede in drugimi oblikami skupnega življenje ljudi, ki si – po svoji naravi – ne morejo zaslužiti ne imena ne statusa družine. (Kompendij družbenega nauka Cerkve, čl. 253)

Priznavanje civilnih ustanov in države, da ima družina prednost pred vsako drugo skupnostjo, tudi pred državno stvarnostjo, zahteva preseganje navadno individualističnih pojmovanj in sprejemanje družinske razsežnosti kot kulturne in politične perspektive, ki je za spoštovanje oseb nujna. Tu ni alternative, marveč gre za podporo in zaščito istih pravic, ki jih imajo ljudje kot posamezniki. To gledanje omogoča izdelavo zakonskih meril za pošteno reševanje različnih družbenih vprašanj, kajti na osebe ne smemo gledati le kot na posameznike, pač pa tudi v razmerju do družinskih jeder, s katerimi so povezane; te posebne vrednote in zahteve pa je nujno upoštevati. (Kompendij družbenega nauka Cerkve, čl. 254)

 


 

Katekizem Katoliške Cerkve

…o zakonu in družini ter dolžnosti države, da ju varuje

“Politična skupnost ima dolžnost, da družino spoštuje, jo podpira in ji zagotavlja predvsem:

– svobodo, da si osnuje svoje ognjišče, da ima otroke in jih vzgaja v skladu s svojimi nravnimi in religioznimi prepričanji;

– zaščito trdnosti zakonske zveze in družinske ustanove;

– svobodo, da izpoveduje svojo vero, jo predaja naprej, vzgaja v njej svoje otroke s potrebnimi sredstvi in ustanovami;

– pravico do zasebne lastnine, svobodo, da osnuje podjetje, dobi delo, stanovanje, pravico, da se izseli;

– na podlagi institucij dežele pravico do zdravstvenega varstva, do pomoči za ostarele in do družinskih doklad;

– zaščito varnosti in zdravstva, zlasti z ozirom na nevarnosti kot so mamila, pornografija, alkoholizem, itd.

– svobodo, da skupaj z drugimi družinami osnujejo združenja in da so tako zastopane tudi pri civilnih oblasteh (prim. FC 46). (Katekizem Katoliške Cerkve, čl.  2211)

…o homoseksualnih dejanjih in poklicanosti istospolnih oseb k čistosti

Homoseksualna dejanja so »grehi, ki hudo nasprotujejo čistosti.« (Katekizem Katoliške Cerkve, čl. 2396).

Istospolne osebe so poleg tega tako kot vsi drugi poklicane k čistosti. (Katekizem Katoliške Cerkve, čl. 2359)

Več o tem, kaj pravi Katekizem Katoliške cerkve o odnosu med družino in družbo ter dolžnostjo države, si lahko preberete na naslednji povezavi: Katekizem Katoliške cerkve o odnosu med družino in družbo


  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •